Vrste psihoterapije

Psihoterapijo lahko opredelimo kot zdravljenje čustvenih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med pacientom in psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod. Vse vrste psihoterapije temeljijo na razmerju med psihoterapevtom in pacientom, uporabljajo pa različne psihoterapevtske postopke in tehnike. Psihoterapija lahko poteka v različnih formatih, tj. individualna, skupinska, družinska psihoterapija, ter se razlikuje v dimenzijah, kot so pogostost srečanj in trajanje, stopnja strukturiranosti, eksplicitnost tehnik, določenost ciljev itn. Različne oblike psihoterapije izhajajo iz različnih razlag in teorij psihopatologije, različne psihoterapevtske prakse in njihove teoretične formulacije pa so v skoraj popolni disperziji. Kljub razpršenosti pa lahko različne psihoterapevtske prakse zajamemo v pet glavnih skupinah: vedenjski pristop, kognitivni pristop, psihodinamični pristop, humanistični pristop in sistemski pristop. Obstajajo tudi psihoterapevtske smeri, ki jih bi težko vključili v katero do petih tradicionalnih skupin, vendar imajo velik pomen, kot je na primer interpersonalne psihoterapija. Vse smeri ne glede na teoretični model, na katerem temeljijo, začnejo s presojo in klinično formulacijo ali konceptualizacijo problema ali težav, ki jih pacient predstavlja in ki predstavljajo osnovno vodilo psihoterapevtske strategije. Vsi psihoterapevtski pristopi si tudi delijo splošna načela, kot je potreba po vzpostavitvi sodelovalnega psihoterapevtskega odnosa s pacientom, ki vodi k predlaganim ciljem sprememb.[1]

1. Psihodinamična psihoterapija

2. Vedenjska in kognitivna psihoterapija

[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.