Duševne motnje

Duševne motnje, duševne bolezni oz. psihiatrične motnje razumemo kot trajne oz. ponavljajoče se vedenjske, kognitivne in čustvene vzorce, ki povzročajo znatno duševno stisko, onemogočajo vsakodnevno človekovo delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost človekovega življenja.[1] Duševne motnje zaradi slabega vpogleda v etiološko in biološko naravo za zdaj še klasificiramo glede na specifične simptomatike, ki se med posameznimi motnjami bolj ali manj razlikujejo. Skupen jezik in standardna merila za klasifikacijo duševnih motenj izdaja Ameriško psihiatrično združenje (APA, American Psychiatric Association) v obliki diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM, Diagnostic and statistical manual of mental disorders). Duševne motnje glede na simptomatiko kategorizira tudi Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB), ki ga uporabljajo evropski in avstralski zdravstveni sistemi. Na psihiatrične kategorizacije duševnih motenj se opirajo zdravniki, raziskovalci, psihiatrične agencije za regulacijo zdravil, zavarovalnice in druge organizacije zdravstvenega zavarovanja, farmacevtska podjetja, pravni sistem in oblikovalci politik.[2] V psihoterapiji izven zdravstvenih sistemov imajo kategorizacije in konceptualizacije duševnih motenj manjšo vlogo, ker se osredotočamo zlasti na izvor duševne stiske, subjektivno izkušnjo ter nudenje pomoči na ravni posameznika.

DSM je trenutno veljaven v svoji 5. izdaji, ki je bila objavljena leta 2013, medtem ko je prva izdaja izšla leta 1952. Priročnik se je skozi zgodovino razvijal iz sistemov popisovanj in statističnih zbirk psihiatričnih bolnišnic ter skladno z novimi konceptualizacijami duševnih motenj v psihiatriji in klinični psihologiji. Popravki od prve izdaje leta 1952 večinoma zajemajo predvsem postopno povečevanje števila različnih duševnih motenj, občasno pa so nekatere motnje tudi umaknjene. Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) je trenutno veljavna v 10. izdaji in se od DSM razlikuje po tem, da obravnava vse zdravstvene težave in bolezni, ne le psihiatričnih. Četrta izdaja DSM vsebuje tudi posebne kode, ki omogočajo primerjanje med priročnikoma, vendar pa kode s peto izdajo DSM niso bile posodobljene in trenutno neposredne primerjave niso mogoče. So pa sodobnejše izdaje priročnikov pogojene s težnjo postopnega poenotenja. Medtem ko kategorizacije pomembno prispevajo k standardizaciji psihiatričnih diagnostičnih kategorij in meril za uporabo v statistične, zdravstvene, zavarovalne, politične idr. namene, z vidika subjektivne obravnave niso najbolj primerne in so zato deležne številnih kritik. Stroke duševnega zdravja predvsem opozarjajo, da so obstoječe kategorizacije neznanstveni in subjektivni sistemi, ki se zanašajo zgolj na opazovanje površinskih simptomov in na njihovo subjektivno ocenjevanje. Za obravnavo in nudenje ustrezne pomoči je kritično, da k duševnim motnjam pristopamo z etiološkega vidika.

Koncept duševnih motenj je deležen kritik tudi z vidika opredeljevanja motnje kot pojava, ki je zmeraj pogojen s kontekstom in vidikom obravnave. Kar je moteče za posameznika, namreč ni nujno kot moteče označeno z vidika okolice ali v kontekstu različnih intenzivnosti iste pojavnosti. Obratno je lahko za družbo moteče, kar ni moteče za posameznika, s čimer postane duševna motnja družbeni konstrukt ali le odklon od povprečja. V psihoterapiji zaradi tega neradi govorimo o duševnih motnjah in raje o duševnih stiskah ali težavah, ki jih spremljamo in obravnavamo s subjektivnega zornega kota človeka samega.[3] Notranja motivacija pacienta za psihoterapijo je ključnega pomena za psihoterapevtsko delo, zato pri opredelitvi duševne težave izhajamo iz posameznikove kvantitativne in kvalitativne ocene problema. Duševno stisko pacienta umeščamo v kontekst njegove osebne zgodovine in etiologije ter psihoterapevtsko obravnavo oblikujemo na osnovi njegovih preferenc in osebnih virov. Kategorizacija in ocena duševne stiske kot duševne motnje v psihoterapiji nima tako pomembne vloge, čeprav diagnostični kriteriji in kategorizacije pacientu pogosto predstavljajo primarni referenčni in pojasnjevalni okvir, v katerega se umesti ob soočanju s svojo stisko.

Viri

[1] Bolton, D. (2008). What is mental disorder: an essay in philosophy, science, and values. Oxford: Oxford University Press.
[2] Gómez, A. F., Cooperman, A. W. in Geller, D. A. (2015). New developments in obsessive compulsive and related disorders: classification, mechanisms, and treatment. Minerva Psichiatrica, 56(2), 79–94.
[3] Bolton, D. (2008).